Zgodba o mokah, kmetiji Klepec in kislem zelju
Bilo je decembra 2008. Tisti čas v letu, ko je na kmetiji kakšen dan, ki ni popolnoma zapolnjen z delom. Zunaj je bilo mrzlo. Sveže zelenjave skoraj ni bilo več. Zadnji paradižniki v rastlinjaku so bili ravnokar pobrani. Kislo zelje je bilo razprodano.
Iz kuhinje je zadišalo po sveže pečeni belokranjski pogači. Nič ni na svetu bolj omamnega kot ta vonj. Na pogači je bilo raztopljenih par rezin domače slanine. Premraženi smo se zbirali v topli kuhinji. Bil je tisti čas v letu, ko začnemo razmišljati o novih stvareh. Pogovor je nanesel na to in ono.
Pogača se je kar topila v ustih. Ni bila navadna bela, ampak iz mešanice pirine in ječmenove moke. Kar naenkrat, kot bi bilo to nekaj najbolj logičnega na svetu, se je porodilo vprašanje; zakaj pa ne bi začeli sami mleti svojih žit? Bila je dobra letina in ječmen, pšenica, ajda in koruza in druga žita so bila varno shranjena v kašči.
Nekaj dni kasneje je bilo že povsem jasno, da bo prvi mlin za mletje žit kmalu na kmetiji.
Spet je december, šest let kasneje. Jedli smo domače kislo zelje in pogačo iz kamutove moke. Prvi mlin za mletje žit je medtem zamenjal moderen mlin na kamen, z mnogo večjo kapaciteto. Če smo na začetku mleli le kakšen dan na teden, je danes povsem drugače.
Mlin melje moke čisto vsak delovni dan.To pa zato, ker tudi svojim strankam privoščimo tako dobro moko, kot jo imamo mi sami. Zato je vsa moka sveže zmleta. Zelo težko boste kadarkoli dobili moko, ki bo zmleta več kakor pet dni.
In še nekaj smo si obljubili tistega decembra ob tisti belokranjski pogači. Vse moke bodo 100%, brez primesi. In brez konzervansov. Zato, ker želimo biti pošteni. In zato, ker imamo svoje žito in si to lahko privoščimo.
Tako se zgodba o mokah in zgodba o kmetiji Klepec nadaljuje. Mogoče prihodnjo jesen v spletno trgovino dodamo tudi kislo zelje. Do takrat pa ste vabljeni, da zgodbo pišete skupaj z nami!