Pira je prav posebno žito. V nasprotju s pšenico pire skozi skoletja niso selekcionirali in se je zato ohranila v svoji prvotni obliki. Posebna je tudi zaradi luščine, ki zrno pire ščiti vse do predelave. Zrno je zato zaščiteno pred zunanjimi vplivi. Luščine pire se ne da odstraniti zgolj z mlatenjem, ampak je potreben poseben postopek luščenja.
Na kmetiji Klepec smo se odločili, da bomo luščenje pire opravljali kar sami, saj tako poskrbimo, da je pira luščena sproti.
Delo z vzgajanjem sadik se začne v začetku februarja. Ker imamo velik rastlinjak, je prostora dovolj. Sadike vzgajamo zase in za prodajo. V rastlinjaku najdeš sadike vseh vrst - paprika, paradižnik, zelena, peteršilj, zelje, cvetača, brokoli, por ...
Medtem ko je zunaj še premrzlo za sajenje, so v rastlinjaku pogoji za zasaditev paradižnika in paprike že optimalni.
No, čaka nas samo še nekaj sadik paprike. Zaenkrat je zunaj še premrzlo.
Krompir je bil v davnih časih na kmetiji Klepec glavni vir prihodka. Prodajali smo ga predvsem v Karlovac (na Hrvaškem). V najboljših letih so gospodje prišli s kovčkom denarja kar na njivo, še preden je bil krompir primeren za izkopavanje.
Časi so se spremenili. Zdaj krompirja sadimo veliko manj. Od njega nismo življenjsko odvisni. Ob dobrih letinah pa se vedno vprašamo ali je res (kar pravi tisti poznani rek), da ima neumen kmet debel krompir.
Krompir mora biti pred sajenjem v toplem prostoru, da začne poganjati klice.
Zgodnji krompir pokrijemo s kopreno, zaradi katere ima krompir boljše pogoje za rast. Če bo vse po sreči, ga bomo okoli 15. maja že začeli izkopavati. 
Koprena je zelo lahka, zato je nujno potrebno nekoliko fizičnega razmigavanja, da jo ob straneh dobro zamečemo. 
Bilo je decembra 2008. Tisti čas v letu, ko je na kmetiji kakšen dan, ki ni popolnoma zapolnjen z delom. Zunaj je bilo mrzlo. Sveže zelenjave skoraj ni bilo več. Zadnji paradižniki v rastlinjaku so bili ravnokar pobrani. Kislo zelje je bilo razprodano.
Iz kuhinje je zadišalo po sveže pečeni belokranjski pogači. Nič ni na svetu bolj omamnega kot ta vonj. Na pogači je bilo raztopljenih par rezin domače slanine. Premraženi smo se zbirali v topli kuhinji. Bil je tisti čas v letu, ko začnemo razmišljati o novih stvareh. Pogovor je nanesel na to in ono.
Pogača se je kar topila v ustih. Ni bila navadna bela, ampak iz mešanice pirine in ječmenove moke. Kar naenkrat, kot bi bilo to nekaj najbolj logičnega na svetu, se je porodilo vprašanje; zakaj pa ne bi začeli sami mleti svojih žit? Bila je dobra letina in ječmen, pšenica, ajda in koruza in druga žita so bila varno shranjena v kašči.
Nekaj dni kasneje je bilo že povsem jasno, da bo prvi mlin za mletje žit kmalu na kmetiji.
Spet je december, šest let kasneje. Jedli smo domače kislo zelje in pogačo iz kamutove moke. Prvi mlin za mletje žit je medtem zamenjal moderen mlin na kamen, z mnogo večjo kapaciteto. Če smo na začetku mleli le kakšen dan na teden, je danes povsem drugače.
Mlin melje moke čisto vsak delovni dan.To pa zato, ker tudi svojim strankam privoščimo tako dobro moko, kot jo imamo mi sami. Zato je vsa moka sveže zmleta. Zelo težko boste kadarkoli dobili moko, ki bo zmleta več kakor pet dni.
In še nekaj smo si obljubili tistega decembra ob tisti belokranjski pogači. Vse moke bodo 100%, brez primesi. In brez konzervansov. Zato, ker želimo biti pošteni. In zato, ker imamo svoje žito in si to lahko privoščimo.
Tako se zgodba o mokah in zgodba o kmetiji Klepec nadaljuje. Mogoče prihodnjo jesen v spletno trgovino dodamo tudi kislo zelje. Do takrat pa ste vabljeni, da zgodbo pišete skupaj z nami!
